RESNIČNI “VIRUS”

Alois Kolar·2 Jul at 9:49 pm

Alois Kolar, B.HSc., diplomirani praktik Naravne znanosti o zdravju, Neodvisni raziskovalec (Bachelor of Hygienic Sciences, Independent Researcher)

Ničesar v življenju se ni treba bati, le razumeti ga je treba. Zdaj je čas, da razumemo več, da se lahko bojimo manj! — Marie Curie

Psihološke operacije ali PSYOPS so opredeljene kot operacije, namenjene vplivanju na čustva, motive in objektivno razmišljanje ter vedenje vlad, organizacij, skupin in posameznikov.

Druga imena za PSYOP so trženje, oglaševanje, PR, manipulacija, izmišljotina, laganje ali preprosto pripovedovanje zgodb. Psiopi so temeljni elementi vojne in drugih vojaških operacij, mitologije, religije, plemena, klana, ekipe, organizacije, korporacije, industrije, izobraževanja, rase, politike, identitete in družine. Tudi na individualni osnovi različni glasovi v naših glavah vodijo psyope proti drugim glasom iz različnih zavestnih in/ali podzavestnih razlogov.

Prebivalstvo okužuje neviden “patogen”, star kot sam čas, ki je sposoben motiti družbe in uničiti celo najmočnejše civilizacije. Lahko prizadene kogar koli, kjer koli, in če nismo previdni, lahko to nevidno bitje nevede prenesemo na ljudi okoli nas. Še huje, lahko ga prenesemo na svoje otroke in jih tako pripravimo do vseživljenjske kronične okužbe, ki se širi iz roda v rod. Ne pišem o tipičnem "virusu" - patogeni entiteti, za katero “doktorji” in žal tudi veliko drugih verjame, da nas "okuži" in povzroča bolezni. Navsezadnje obstoj "virusov" ni bil nikoli znanstveno dokazan. Ne, "virus", na katerega se sklicujem, se veliko bolje ujema s konceptom virusa kot kateri koli “znotrajcelični parazit” izuma “doktorjev”. To je strah.

Strah je močno orodje, ki se že dolgo uporablja za manipulacijo in nadzor množic. Pomislite na gobavost, kjer je strah pred okužbo vodil do izobčenja obolelih in jih silil v kolonije, izolirane od preostale družbe. Pomislite na procese čarovnic v Evropi, kjer je preprosta obtožba čarovništva lahko širila teror in vodila do usmrtitve nedolžnih žensk (zadnjo “čarovnico” v Evropi so usmrtili butasti Švicarji leta 1782). Spomnite se vojne propagande Druge svetovne vojne, ki so jo vse strani uporabljale za zbiranje podpore vojni, kar je doseglo vrhunec s katastrofalno uporabo atomske bombe in izgubo nedolžnih življenj. Spomnite se 11. septembra, ko je strah pred orožjem za množično uničevanje privedel do invazije na dve državi, kar je povzročilo novo katastrofalno vojno. In enako se dagaja zdaj, z umazano propagando in vojno, ki jo vodijo butaste UK, ZDA in EU s proksi Ukrajino proti Rusiji.

Psihološka operacija COVID-19 (popolna prevara)

Plandemija COVID-19 je najnovejši primer strahu, ki se uporablja za nadzor prebivalstva in ljudi sili v privolitev v ukrepe, ki bi bili v preteklosti nepredstavljivi. Propaganda, ki temelji na strahu in se širi prek farmacevtsko-medicinskega zvočnika znanega kot glavni mediji, je nenehno spodbujala množice in jih gnala v karantene, zaprtja, socialno distanciranje, sledenje stikom, razkuževanje, nošenje mask ter sčasoma v vakciniranje in ponovna vakciniranja - boosters. “Virus” je bil uporabljen za vzbujanje terorja v srcih in mislih prebivalstva, proces, ki je po desetletjih pogojevanja in indoktrinacije postal še učinkovitejši.

AIDS prevara in naša stara baraba, “doktor” Fauci

Predhodne »mini epidemije«, kot so HIV/AIDS, SARS, H1N1, MERS, Zika in ebola, so pomagale postaviti temelje in spodbujale ukrepe, kot so testiranje PCR, sledenje stikom, prepovedi potovanj in dovoljenja za uporabo v nujnih primerih za eksperimentalna zdravljenja. Ti ukrepi so bili preizkušeni in izpopolnjeni pod krinko manjših groženj, da bi jih lahko, ko bi nastopila tista »prava« nevarnost, s polno silo uporabili nad nič hudega slutečimi množicami. To je leta 2020 postala naša »nova normalnost«, pogojena z uspešnim gojenjem strahu.

Čeprav je strah učinkovito orodje za nadzor nad populacijo, obstaja še en vidik tega čustva, ki ga pogosto spregledamo, a ga je ključnega pomena obravnavati, zlasti v teh negotovih časih. Pogosto se sprašujemo: “Kaj povzroča, da skupine ljudi hkrati zbolijo s podobnimi simptomi?” Obstaja nekaj očitnih dejavnikov ki vodijo do bolezni, kot so onesnaženost zraka, onesnažena hrana in voda, hudo toksične kemično-farmacevtske droge (zdravila) in vakcine, daljše izpostavljanje stresu ter uporaba rekreacijskih drog ali/in alkohola.

Psihološka propaganda COVID-19 (prevare)

Skratka, gre za nezdrav način življenja - življenjski slog v celoti! Vendar pa se škodljivi učinki kroničnega strahu na fizično in čustveno zdravje osebe pogosto spregledajo. Intenzivna tesnoba in stres, ki ju povzroča strah, se lahko hitro razširita med populacijo in zlahka pojasnita porast simptomov bolezni, zlasti po psihološki operaciji, ki je bila plandemija "COVID-19".

Na primer, zanimiv in zelo preroški članek iz zgodnjih dni te »pandemije«, objavljen 22. marca 2020 je raziskoval, kako se strah lahko širi od osebe do osebe hitreje, kot bi lahko kateri koli »virus« zmogel. Avtor, Jacek Debiec, dr. med., docent na oddelku za psihiatrijo in docent za raziskave na Inštitutu za molekularno in vedenjsko nevroznanost Univerze v Michiganu v Ann Arborju, je izjavil, da se vzporedno s »koronavirusom« odvija »pandemija strahu«. Medijske objave o množičnih odpovedih, paničnem nakupovanju in napadih na Azijce so to širjenje spodbudile, zlasti zaradi svetovnega dosega in takojšnje narave sodobnih medijev.

Nekaj, kar je postalo očitno, ko se je »pandemija« nadaljevala, je bilo, da je bila celotna zadeva obsežna psihološka operacija (psihološka operacija) – verjetno največja, kar jih je bilo kdaj storjenih nad človeštvom. Lepilo, ki je vse skupaj držalo je bil strah, skrbno gojen z neusmiljenim tokom propagande, ki so jo širili prevladujoči mediji.

Naslovi so poudarjali skrivnostno in smrtonosno naravo »novega virusa« ter izpostavljali simptome, kot sta izguba okusa in vonja, kot da bi bili značilni le za domnevnega tujega napadalca z imenom SARS-CoV-2…

Domnevni izvor grožnje na skrivnostnem trgu, kjer so kupovali in uživali eksotične živali, vključno z “netopirji”, je le še povečal tesnobo javnosti in okrepil strah pred neznanim.

Slike ljudi, ki se zgrudijo na ulicah, obkroženi z osebjem v zaščitnih oblekah, so ustvarile prizore iz hollywoodskega trilerja o okužbi. Na televizijskih zaslonih in spletnih straneh z novicami so rdeči kazalci nenehno prikazovali naraščajoče število smrtnih žrtev, s čimer so zagotavljali, da je zaznana grožnja ostala v ospredju javne zavesti. Dnevno število primerov, hospitalizacij in smrti je bilo poročano brez konteksta, kar je ustvarjalo vtis nenehno naraščajoče katastrofe. Javnost je bila preplavljena z zaskrbljujočimi statističnimi podatki, od katerih jih je bilo za povprečnega človeka težko razlagati, vendar je njihovo nenehno ponavljanje pripomoglo k ohranjanju ozračja tesnobe .

Sporočilo se je razširilo daleč preko medijev. Povsod so se pojavljali stalni opomniki na domnevno grožnjo. Za tiste, ki v svojem življenju niso bili priča nobenemu neposrednemu vplivu "virusa", so znaki, postavljeni v trgovinah, šolah, na letališčih in v javnih prostorih, služili kot stalni opomnik, naj ohranjajo socialno distanco in redno razkužujejo.

Talne oznake so določale, kje lahko ljudje stojijo. Pregrade iz pleksi stekla so ločevale stranke od zaposlenih. Sistemi za javno ozvočenje so ponavljali opozorila. Vsak vidik vsakdanjega življenja je postal prežet z vizualnimi in slušnimi znaki, namenjenimi temu, da bi ljudje grožnjo ohranjali v ospredju .

Zaprtja, karantene, zapiranje podjetij in šol so zagotovila, da so celo tisti, ki se jih bolezen ni dotaknila, občutili oprijemljive posledice. Sama izolacija je postala močan multiplikator sile. Običajne rutine so bile motene, družabne interakcije okrnjene in milijoni so postali vse bolj odvisni od televizije, družbenih medijev in uradnih virov manipuliranih informacij o svetu okoli sebe. Ko so neposredne izkušnje postajale bolj omejene, so posredovane izkušnje vse bolj zapolnjevale praznino.

Plesoče zdravstveno osebje v praznih sobah, praznih bolnišnic v razglašeni “smrtonosni” plandemiji COVID-19

Strah niso krepile le institucije, temveč tudi sama družba. “Doktorji, politiki in novinarji medijev v vsaki državi so ljudi spodbujali, da drug drugega vidijo kot potencialne vire »okužbe«. Običajna dejanja, kot so preblizu nekomu, neupoštevanje maske ali dvom o smernicah javnega zdravja, so lahko izzvala sovražnost, javno kritiko ali celo družbeno izobčenje .

Skladnost ni bila več promovirana zgolj kot osebna izbira, temveč vse bolj kot moralna obveznost. Tisti, ki so izražali skepticizem, so bili pogosto prikazani kot sebični, neodgovorni ali nevarni. Domnevna grožnja je imela edinstveno psihološko prednost: bila je nevidna. Ljudje niso mogli neposredno opazovati domnevnega "patogena - virusa" in so se zato morali zanašati na oblasti, strokovnjake “doktorje”, teste in medijska poročila, da bi ugotovili, ali je nevarnost prisotna.

Vsak neznanec je postal potencialni vir škode. Odsotnost vidnih dokazov se pogosto ni razlagala kot razlog za dvom, temveč kot dokaz, da omejitve in posegi delujejo. Kako absurdno, kajne?

Za vse kar ste nam storili, precenjeni “doktorji” farmacije in medicine, politiki in novinarji mainstream medijev: “Ni opravičila!”