MOJA ZGODBA

Napisala: Cvetka Sodja

Gsm:. 031 378 670

Sem Cvetka Sodja stanujem v lepem delu slovenskega glavnega mesta Ljubljana, z lepimi spomini na otroštvo in obdobja mladosti.

V februarju lanskega leta sva se z možem dobro odpočita in polna novih načrtov vračala s smučanja. Doma ob večerih najbolj uživam če lahko sama v miru pogledam na TV kakšno dobro staro kriminalko avtorice Agate Christy in to se mi je uresničilo tisti februarski večer. Zaredi vročine sem se nekoliko obrisala, potipala in v levi dojki zaznala malo bulico, zaradi katere se nisem niti ustrašila ker sem to imela že pred dobrimi desetimi leti, pa ni bilo ničesar narobe. Vseeno pa sva se z možem pogovorila o tem in takoj zjutraj sem odšla na pregled; po končanem pregledu so me takoj »hospitalizitali« kot pravijo temu strokovno in tako se je začelo, mož pa se je vrnil v najin dom…

Čez dva dni sem imela naslednji – drugi pregled in naslednji teden še enega, tretjega torej. Na tem tretjem pregledu sem zagledala lepo mlado dekle v spremstvu, ko se je vrnila v čakalnico, sem takoj vedela: »Ima ga, ima RAKA!« In že sem bila na vrsti jaz .

Že samo vzdušje v pregledovalnici, ki jo imenujejo »ordinacija« mi je povedalo vse…in res, tudi meni so povedali: »Gospa, raka imate…«, pa takrat kljub temu nisem mogla pozabiti na lepo mlado dekle, kateri je bilo podobno povedano pred mano.

Misli so mi noro drvele sem in tja, razmišljala sem, kako je to sploh mogoče, pa tako mlada je še, jaz sem že nekaj desetletij lepega življenja za sabo, doma imam dobrega moža, preskrbljenega simpatičnega tridesetletnega sina, nekaj izvrstnih prijateljev, pa tudi nekaj sveta sem uspela videti. Kaj pa ONA? Zakaj ona? Zakaj jaz? Zakaj nas rak napada? Zakaj napada tako mlade in lepe ljudi? Zakaj je mene?

Tako sem razmišljala takrat, bila sem prestrašena, obupana… Sedaj pa vem, da je tudi rak ozdravljiv.

Nisem dolgo čakala na sporočilo, povedali so mi, da me bodo operirali drugega marca, bila sem druga po vrstnem redu in v toku operacije somi kirurško odstranili levo dojko v celoti in vse bezgavke.

Po operaciji sem bila nekako zadovoljna sama s seboj, zadovoljna, da sem vse tako »lahkotno prenesla«… In res po enem tednu sem bila že v centru mestu na tako zelo zaželeni in težko pričakovani kavici, operativna odstranitev dojke je bila uspešna.

Temu je sledilo je uspešno razgibavanje leve roke, pa sprehodi, istočasno pa so prihajale v mojo glavo temačne misli, misli o najhujšem možnem, vsi dogodki so nekako prihajali za mano, kot se temu reče, vedela sem, da ljudje oboleli za rakom umirajo tudi po uspešno opravljenih operacijah, da s stanje ponavlja in s tem tudi način zdravljenja, ki večini primerov ni uspešen... Zelo sem pogrešala odstranjeno dojko, postajala sem zaskrbljena, še nekaj sem pogrešala, pa nisem vedela natanko, kaj naj bi tobilo … izid je lahko tudi drugačen, premišljevala sem o vsem najhujšem . Vse je prišlo takrat za menoj, bila sem zelo, zelo zaskrbljena, upravičeno zaskrbljena…

Nekega dne me je poklicala prijateljica Pina in mi povedala, da ve za nekoga, ki mi lahko pomaga z dobrimi nasveti o načinu življenja, ki omogoča telesu, da se pozdravi samo, brez strupenih medikamentov in v večini primerov nepotrebnih operacij. Malo sem pomislila da bi to lahkobilo »Naravno zdravljenje«, torej zeliščarstvo, čajčki, pa raznorazne »alternativne, bioenergetske terapije«, pa je Pina rekla,da to ni nič takšnega … zato sem se tudi odločila za konzulting.

In sva se odpeljali v Celje h Aloisu Kolarju, strokovnjaku za Naravno zdravje; prijazno in kar se da enostavno mi je pojasnil razvoj bolezni, zakaj nastane in vzroke, ki si jih povzročamo sami v imenu neke čudne, lažno priznane znanosti, ki se ponaša kot superiorna – medicinska znanost. Na konzultingu mi je pojasnil, da smo zarazvoj bolezni odgovorni sami z napačnim načinom življenja in prehranjevanja in da me prosi, da pozabim vse, kar so mi do zdaj povedali o »zdravi prehrani«, o bolezni, o raku in o navideznem zdravljenju, ki ima samo en namen: ogromen profit dosežen skozi navidezno zdravljenje doktrojev medicine, pod masko humanosti. Povedal mi je, da je hrana, bolje rečeno ne-hrana ključni dejavnik za razvoj bolezni, katere konec predstavlja rak; navdušeno mi je predstavil življenjski slog v katerem so kar se da zastopani Naravni zakoni, torej način prehranjevanja, za katerega smo ljudje biološko prilagojeni, neumorno je govoril o slogu Naravnega zdravja –Naravne Higiene.

Naravno zdravje – Naravna Higiena je vendar navdušujoče življenje, to je Optimalna hrana, je fitnes, je življenje z veliko svežega zraka, sonca, je meditacija, ljubezen, spolnost, kreativno delo in hobiji, ljubeči medsebojni odnosi ….za začetek mi je svetoval Postenje.

Navdušena sem bila nad njim in njegovim enostavnim in preprostim načinom, na žalost se bom morala odpovedati tudi moji priljubljeni razvadi: kavici , to bo najtežje saj sem jih spila tudi po pet na dan …

Začela sem naslednji dan s postom, spila sem vsako uropo tri dl razredčenega pomarančnega soka, seveda svežega. Trajalo je šestindvajset dni.

Med tem časom sem še hodila k fizioterapiji in tam sem vsa ponosna povedala, da sem na postu.

Doživela sem pravi napad, češ da se igram s svojim življenjem in to je povzročilo šok (v danem trenutku sama nisem vedela kaj bi ). Poklicala sem Aloisa, znova mi je povedal, da moram narediti to, če želim biti zdrava. »Ni vam potrebno narediti tega«, je dejal,»Toda če hočete postati in ostati zdravi, morate narediti TO!«

Naslednji obrok, ki mi ga je prinesel v sobo mož je bil sveži pomarančni sok narejen v razmerju 1 : 3 in tako sem se tudi z njegovo pomočjo pravilno odločila in nadaljevala s postom , ki sem ga uspešno s manjšimi slabostmi tudi končala To je bilo 26 aprila lanskega leta, potem sem nadaljevala naprej s presno, optimalno prehrano in ostalimi deli sloga Naravnega zdravja – Naravne Higiene ( meditacijo intelovadbo v fitnesu čez zimo, sedaj pa dosti teka, hribolazenja in kolesarjenja).

V tem zame najstrašnejšem obdobju mojega življenja sem spoznala tudi veliko novih, dobrih in zanimivih ljudi , ki jih drugače mogoče ne bi . Ali pač ….?

Ob tej priliki bi pozdravila mojo zlato mamo Bini, ima 82 let in je tudi premagala raka, moža, sina, že omenjeno prijateljico Pino, Aloisa, Drago, Alenko, Branko in Majdo, s katero sva se spoznali v bolnici.

Edini stavek, ki sem ga zasovražila na obisku pri Aloisu je bil: »Zdaj veste kaj je potrebno narediti, če hočete postati zdravi. Kirurška odstranitev dojke ne pomeni ozdravitve, če ne odstranite tudi vzrokov za razvoj bolezni. Če vzrokov ne boste odpravili, boste zgubili še drugo dojko in na koncu življenje, vendar se morate o tem odločiti sami!« Pa kako prav ima Alois… in jaz sem se odločila v Aprilu 2005.

Če sem s tem komu olajšala sprejeti odločitev o Naravnem zdravju – Naravni Higieni, bom zelo vesela.

Lep sadni dan vam želim! :)

Ljubljana, 2006