TINA

Ljudje smo čudna bitja. Ne razmišljamo o posledicah kadar nam je "dobro", ko pa nas doleti kaj slabega, najprej pomislimo: "Kje bi lahko dobil/a pomoč, zakaj ravno jaz, kaj sem vendar narobe storil/a"?

Ob potresih, cunamijih, sušah ali nevihtah se cerkve ali druga svetišča polnijo v upanju na nenadno pomoč. Podobno se tudi polnijo čakalnice v ambulantah ob drugačnih »telesnih ujmah«. Pričakujemo »božjo pomoč«, morda od tistih nevidnih, ali pa tistih, malenkost bolj zemeljskih, odetih v "bele halje". Bela barva nas že kar pripravlja na mir, morebiti na tistega… večnega ali pa samo »začasnega«, kajti pravega miru in zdravja ne bomo dosegli v ambulantah, bolnišnicah.
To sem spoznala (in še spoznavam) tudi jaz, Tina Zupančič, običajno 15-letno dekle iz okolice Novega mesta.

Kje oz. kdaj se je vse skupaj začelo?
Začelo se je nekega lepega, prečudovitega dne lanskega poletja, ko sem preko spleta spoznala prijatelja Aloisa Kolarja. Kot zna le on, mi je počasi odstiral resnice, tako da ni bilo vsega preveč naekrat, da sem lahko razumela, kot pač (ne)poučena 14-letnica lahko. Nikoli mi ni direktno rekel, kaj me čaka ob taki prehrani ali pa, da naj že začnem jesti le optimalno, svežo hrano, vse je ovil v tančico skrivnosti. Priporočil mi je nekaj literature, ki je, po resnici povedano, takoj nisem prebrala.

To pa se je spremenilo februarja 2010, ko sem prvič dobila migrenski napad. Pojavljali so se vsak mesec, prvi dan menstruacije. Starši zaskrbljeni, jaz utrujena, a tega nisem hotela pokazati. To se je vleklo 5 mesecev, glavoboli so se stopnjevali. Nikoli nisem vedela, da lahko sploh kaj tako boli, kot me je takrat bolela glava. Glavobol me je popolnoma ohromel, pa pojavil se je še ekcem. Po nekaj pregledih v bolnišnicah, so "angeli v belem" dejali, da je zadeva le hormonska, da bo minilo...

Kasneje sem pa izvedela, da obstaja način, kako se za vedno izvleči iz primeža bolečin, bolezni. Alois mi je povedal nekaj osnovnih načel, ki sem jih morala spoznati, in odločila sem se, da mi pač tega ni treba trpeti in da ne bom. Tako sem med počitnicami, sredi junija 2010, prešla na 50% presno hrano, skratka le dopoldan je bil »surov«, ostalo pa »kuhano«. Bilo je lahko, ker je bilo doma dovolj sadja in nikomur mi ni bilo treba povedati, bala sem se, kako bodo to sprejeli, kako naj jim povem, kaj bodo zahtevali od mene.

Avgusta 2010 sem znova dobila menstruacijo, a migrenskega napada tokrat ne! Spomnim se, da sem v avtu to mami povedala, in da je presenečena rekla, da mogoče je pa minilo. Jaz sem ji razložila, da mi sadje pomaga in da bi želela cel dan biti na presnem. Seveda je bil haaalooo o beljakovinah, o energiji, a sem jo vsaj malo pomirila z oreščki. Mami sem povedala, ostalim članom družine ne. Ko so izvedeli, so bili vsi polni pridig… A vztrajala sem, (poleg tega sem spoznala, da je zelo pomembno, kako spremembo sporočiš, zato iste napake nisem ponovila v jeseni, ko sem to povedala najboljšim prijateljicam).

In kako se je vse spremenilo? Bilo je kot zatišje pred nevihto. Po kakšnem tednu je ekcem na roki pobledel, nič se ni posebnega dogajalo. In potem je prišla nevihta. Poslabšala se mi je prebava, bila sem nervozna, živčna, ekcem je pordel in postal srbeč, občasni so bili glavoboli (nikoli tako hudo kot migrenski). Na srečo sem razumela, da je to le odgovor mojega telesa, da gre za proces detoksifikacije.

Po vsaki nevihti posije sonce, jutro je lepše, dežne kapljice na travi sijejo, ptice pojejo, dišeč vonj omamlja. To se je dogajalo tudi v mojem telesu. Kakšne drastične spremembe teže nisem opazila, počutila sem se super. Spremenile pa so se stvari, za katere še vedela nisem, da niso normalne: kruljenje v želodcu, plini, slab zadah, mehki nohti na nožnih prstih, boleča menstruacija, glavoboli. Da je tako, pripomore tudi telovadba, sončenje, meditacija, v jeseni pa nameravam trenirat v fitnesu…upam, da se bo izšlo !

Res je, da je bilo veliko neodobravanj, in težko mi je bilo, ker sem spoznala, da je veliko družinskega druženja ob kosilih, katerih se nisem udeleževala. Takrat sem spoznala, kako »pomembna« je hrana za druženje. Pri vsakem druženju je jedača in pijača. Čemur sledijo nesmiselna vprašanja.
Seveda sem si do takrat izposodila tudi knjigo Helmuta Wandmakerja in jo skrbno prebrala. Prijateljice so se pozitivno odzvale, čeprav pač zlobnim jezikom ni moč uiti. Lahko je preiti k naravni, sveži prehrani. Ne bom lagala, meni je občasno res težko ostati na tem načinu. Mogoče, ker ne skrbim še sama zase, ker mora mami kupovati sadje, oreščke, ki so dražji, a kaj je dražje kot zdravje? Denar, ki ga porabi za sadje, oreščke, bi morda porabila za goro zdravil - drog, farmacevtskih vitaminov, mineralov, beljakovin, pro-biotikov, ki bi jih zame utegnila potrebovati... Po začetnih neodobravanjih me je pozitivno presenetil oči, ki mi je kupil sokovnik, tako da so sokovi na dnevnem redu (vsaj zdaj, med počitnicami). Zaradi druženja, omamnih vonjev, se »pregrešim« največ dva krat na mesec.

Opažam pa tudi spremembe v osebnosti. Bila sem bolj pesimistka, obenem realistka. Zdaj sem optimistka-realistka. Če sem prepričana, da ekipa ali jaz nimava možnosti za zmago, to tudi vem in povem.

Sama vem, da še ne živim optimalnega načina življenja, ampak se trudim, da bi se temu čim bolj približala. Spoznavam oz. vidim, da se dejansko ne naučim, ne vem ničesar…. ničesar, kar bi bilo resnica! Že od nekdaj pripisujem resnici veliko vrednost, zdaj pa se je le-ta še povečala.

Za vse, za zdravje, odlično počutje, spoznavanje resnice gre največja zahvala Aloisu. Z njim sem še vedno v kontaktu in v mojih očeh…je on največji človek, kar sem jih spoznala. Vem, da jih veliko še bom, a si drznem reči in sem prepričana, da njemu ni para, da mu nihče ne sega do kolen. Je kot odprta knjiga, ki želi razdajati svoje znanje, a se obenem ne vsiljuje.

Alois, najverjetneje bi zdajle (zafrustrirana) ležala postelji in trpela migrenske glavobole, pa ne samo sedaj, celo življenje, ne da bi poznala vzrok za to, saj ga celo "doktorji" ne; bi mi pa z veseljem celo moje življenje predpisovali "zdravila"... Ne morem se ti dovolj zahvaliti, da temu ni tako, a mislim, da je tebi, skromen kot si, dovolj že to, da sem se pridružila tistim 1-3% presnojedcem svetovne populacije.

Vsekakor pa ne morem kar pozabiti na njiju, ki sta me spravila na svet, na moja predraga starša. Tudi njima dolgujem veliko zahvalo. Četudi me morda ne spodbujata, kot bi si želela, me s tem »utrjujeta« in navajata k odpovedovanju. In tudi, če mi kdaj spodleti (kar mi, velikokrat), me ne obsojata. Dovolita mi živeti tako, kot želim in dovolita mi razmišljati s svojo glavo. Ne poznam veliko staršev, a vem, da bi jih le peščica dovolila tolike svobode svojemu otroku. Komaj čakam, da bom bolj neodvisna od njiju, da mi bo finančno stanje to dovoljevalo in tudi leta.

Na celotno izkušnjo (pa sem šele na začetku) gledam kot na eno izmed najboljših stvari v mojem življenju!

Če še nisi prešel/la na optimalen način prehranjevanje…, kaj še čakaš? Da bo z neba stopilo nadnaravno bitje in z zamahom čarobne paličice očistilo tvoje telo vseh strupov, katere si se sam prijedel/a? Dobro jutro!

In še čisto za konec, moja malenkost:

Kdor se uči iz

svojih napak, postaja

boljši učitelj.

Tina ZUPANČIČ

Novo Mesto, 16. 08. 2011