LONJA MEDVEŠČEK

Lonja - za Klub Naravnega zdravja – Club of Natural Health

V otroštvu in najstniškem obdobju sem se vseskozi otepal raznih grip, angin, da ne govorim o pogostih prehladih, obogatenih z vnetji sinusne votline in s tem povezanimi skrajno neprijetnimi glavoboli in podobne tegobe. Po dvajsetem letu sem se začel precej aktivno ukvarjati s športom (kolesarjenje, plezanje, gorski tek,…), misleč, da bom s takim načinom življenja vplival na tovrstne prehlade in viroze. Čeprav se je pokazalo navidezno izboljšanje, so me tegobe še vedno vztrajno spremljale, dokler mi ni bilo vsega dovolj in sem sklenil, da moram nekaj ukreniti.

Vedel sem, da obstaja način kako do zdravja in se dokopal do takrat meni edine dostopne literature o zdravem načinu življenja. V knjigi Helmuta Wandmakerja sem prvič v življenju izvedel za stvari in dejstva, o katerih se mi prej niti slučajno ni sanjalo. Občasno sem le slutil, da obstaja neka povezava med presno hrano in zdravjem, toda manjkalo mi je ogromno vmesnih informacij o tem. Dobil sem jih seveda v omenjeni knjigi, Po nekaj poglavjih prebranih strani sem knjigo začasno odložil, saj je moj um potreboval nekaj časa, da predela in sprejme popolnoma nova znanja o življenju. Po približno treh tednih se sem ponovno lotil branja in se odločil, da bom začel izpuščati posamezne dnevne obroke kuhane hrane, najprej kosilo, potem še večerjo in kasneje do popolne opustitve termično obdelane hrane. Občasne krize so se pokazale takoj, a sem vztrajal, kajti neka notranja sila me je vseskozi pravilno vodila na poti. Vseskozi sem pridno prebiral in proučeval knjigo prej omenjenega avtorja.

Prvi trije meseci so bili najtežji in po tem obdobju sem se odločil, da bom preizkusil kako funkcioniram na gorskem kolesu. Seveda sem počel vse skupaj po intuiciji, brez prevelikega naprezanja. Težavnost svojih gorsko-kolesarskih tur sem kasneje seveda še stopnjeval. Zelo rad namreč prekolesarim tudi več kot 100 kilometrov, tako po asfaltu, kot po zelo zahtevnih terenih v naravi. Na turah me vedno spremlja približno 11 kilogramov težak nahrbtnik, z vso potrebno opremo, za dovolj udobno večdnevno bivanje v naravi. Zelo rad preživljam svoj prosti čas v naravi. Posebno skrb posvečam delu nahrbtnika, ki je rezerviran za pogonsko gorivo – okusno sadje in oreške, ki so hkrati tudi moja najljubša hrana. Naj omenim, da sem v začetni fazi prilagajanja za takšne napore še potreboval nekaj tekočine – vode, kasneje pa je potreba po njej izginila. Po lastnih testiranjih svojih psihofizičnih sposobnosti sem odkril, da veliko lažje prenašam fizične napore, kot v času prehranjevanja z »meščansko« hrano. Količino zaužite hrane si po spet prebujenem občutku z lahkoto določim, glede na potrebe organizma in predvidene napore.

Naj navedem nekaj sprememb, ki so bile najbolj in najprej opazne, kmalu po prehodu na optimalno hrano. Prva sprememba, ki sem jo opazil, je bil hitro izginjajoč ekcem na obrazu in rokah. Čez nekaj časa sem opazil, da nimam več neprijetnega zadaha iz ust, uredila se mi jeprebava in čudežno so izginili mozolji na hrbtu. Sicer sem bil v začetku prehoda še bolj prehlajen, saj je organizem opravljal svoje čiščenje dolgoletnih usedlin (ki so se nabrale po dobrih treh desetletjih uživanja napačne hrane) skozi vse možne kanale, tudi skozi nosno in obnosno votlino. Odpravljeni so bili tudi glavoboli, vključno z vnetji sinusne votline. Če se samo spomnim, kolikokrat so me vneti sinusi spravili v prisilno ležeči položaj, saj so me vsakič dodobra izčrpali, mi niti na kraj pameti ne pride, da bi se ponovno vrnil k mojemu prejšnjemu načinu življenja.

Na dan so prišle mnoge bolečine preteklih poškodb sklepov (npr. padec kosa ledu na ramensko kost ali poškodba zapestja pri padcu s kolesa), ki so nastale zaradi prekomernih in neprilagojenih fizičnih aktivnosti. Te bolečine so bile znak za začetek zdravljenja omenjenih poškodb in so sčasoma popolnoma izginile. Na moje veliko veselje je izginila tudi bolečina od poškodbe, za katero so bili strokovni medicinski krogi mnenja, da me bo vedno spremljala in se s časom celo stopnjevala. S tem se nikoli nisem hotel sprijazniti.

Pri uvajanju sprememb v moje življenje sem moral biti precej psihično in čustveno močan, saj mi okolica, razen zelo redkih izjem, ni nudila nobene opore, še več, močno so si prizadevali, da bi me odvrnili od mojega »neumnega« početja. Odvrniti so me hoteli z opozorili, da ne bom preživel, da bom resno zbolel, da mi bo primanjkovalo nujno potrebnih beljakovin in maščob, mineralov in vitaminov ter predvsem, da ne bom sposoben za težje fizične napore. Nisem se kaj dosti zmenil za vse te očitke, kajti vedel sem, da je to zame edina možnost za ohranjanje zdravja in mi ne bo prav nič primanjkovalo. Glede primanjkovanja moči za težje fizične napore, mi je bil v oporo nasvet prijatelja, ki je po 10 letih presnega prehranjevanja zaključeval gradnjo hiše, kjer je potrebo vložiti kar precej fizičnega napora.

Po poti k sijočemu zdravju, s 100 odstotno presno hrano (v večini so to vse vrste sadja v mono obrokih in oreški, bolj poredko pa kakšna zelenjava), stopam že skoraj dve leti, saj me v to ženejo neizpodbitna dejstva, ki jih vsakodnevno doživljam na sebi in niso plod moje domišljije ali zgolj nekakšnega prepričanja in/ali idealiziranja.

Veseli me, da sem v zadnjem času srečal kar nekaj oseb, ki so potrdile moje dosedanje praktične izkušnje s presno hrano, še posebej Alois Kolar in Roman Hafner, oba iz Kluba Naravnega zdravja – Club of Natural Health v Sloveniji, ki sta mi priporočila dodatno literaturo za obogatitev mojega dosedanjega znanja s področja celostnega zdravja.

Na podlagi izkušenj lahko rečem, da BREZ SADJA NI ŽIVLJENJA; seveda sem sodijo tudi oreški, ki jih nikakor ne bi mogel pogrešati.

Celje, 14.10.2005 16:46:04